O trabalho teve como objetivo investigar a qualidade de vida em mulheres portadoras de HIV/AIDS, em destaque as relações sociais e a sexualidade. Foram analisados também aspectos sociodemográficos e situação clínica (marcadores biológicos CD4+ e carga viral) de 63 mulheres entre 18 e 65 anos em uso ..

Markomanske vojne so bile največji in najobsežnejši oboroženi spo­pad rimske vojske in barbarskih plemen ob osrednjem Podonavju – Markomanov, Kvadov in Sarmatov skupaj s še drugimi plemeni. Vojne z germanskimi plemeni so svoje prve kali kazale že v obdobju Antonina Pija, miroljubnega predhodnika Marka Avrelija, ki je težnje uzurpatorjev skrbno umirjal s konsistentnim pacifizmom. V Panonijo so prihajala poslanstva germanskih kraljevin izza Donave, ki so vznemirjala z vestmi o premikih barbarskih ljudstev s severa. Trgovanje barbarskih ljudstev z rimskimi državljani na (...) mejah rimske države in migracije v germanskem bazenu plemen so v pasu ob limesu predstavljali težnje le-teh po dodatnem habitatu znotraj imperija. Apijan piše, da so poslanstva teh plemen prišla celo v Rim k cesarju Antoninu Piju in ga prosila za sprejem v imperij. Kontinuirani pritiski so eskalirali najverjetneje v l. 166, ko je bil velik del rimske garnizije stacioniran na vzhodni meji v boju s Parti. Limes je bil v tem obdobju slabo zavarovan, saj so bile čete legij, stacioniranih od Rena do Donave, poslane na fronto s Parti. Kljub prizadevanju cesarskih namestnikov v obeh Panonijah, da bi preprečili izbruh vojne na utrjeni državni meji z Donavo, je barbarom uspel preboj čez limes in posledično prodor vse do Akvileje in Opitergija. Boleča zavest o ranljivosti Italije, ki jo je avgustejski mir (Pax Romana) uspaval za več rodov, je prinesla nagel zasuk v obrambi. Pričujoče besedilo pretresa dva glavna vira za dogodke med germansko-sarmatsko vojno in postavlja vprašanja o odsotnosti omemb pomembnega obrambnega sistema, t.i. »Pre­tenture Italije in Alp«. (shrink)

Pregledujem sedanje slepe ulice zahodne filozofije in predlagam nov začetek. V sedanjem trenutku prevladujejo tri najmočnejše pojmovne opcije; skepticizem, kognitivni privilegij in historicizem. Prvi je škandal, drugega zavračajo vse strani, tretji pa je trenutno dokaj zanemarjen. Historicizem ali zgodovinskost - pojem, daje mišljenje notranje historizirano, da je mišljenje zgodovina - je edini velik nov prispevek moderne filozofije k glavnim pojmovnim virom zahodne tradicije. Sodobna filozofija, posebno angloameriška analitična filozofija, je v bistvu nadaljevanje filozofije 17. stoletja in predkantovske filozofije 18. stoletja, (...) ki ju begajo »nepomembnosti« 19. stoletja; kontinentalna filozofija, v glavnem francoska in nemška, pa se je zdaj pripravljena prilagoditi ahistoricizmu analitične filozofije. Predlagam ponovno odkritje historicizma in prepoznam številne različne strategije, ki dajejo prednost taki politiki, za katero napovedujem, da bo še enkrat prišla na vrsto v naslednjem stoletju. Še posebej skrbno raziskujem vidike prve filozofije, zaprtih sistemov, rešitev problemov reference in predikacije, odnos med naravo in kulturo, odnos med realizmom in idealizmom in naravo ter funkcijo osebe ali sebstva. Ugotavljam, da se sodobna filozofija mora spoprijeti s prispevki Kantovega konstruktivizma in Heglove simbioze in iti preko obeh. Med dokazovanjem orišem splošno krivuljo zahodne filozofije vse do današnjih časov. (shrink)